Da bi moj mali škrat to kdaj rekel oziroma bolje rečeno mislil ali storil, so v tančico zavite želje. Njegov dan se začne med 5. in 6. uro zjutraj, torej preden so pokonci sosedove kokoške. Včasih mi ga uspe nahecat, da sit, previt, brez nadležnega in odvečnega zrakca v trebuščku, po kakšni uri brbljanja zaspi nazaj in takrat imam debelo uro časa, da se najem in sestavim, da preživim dan. Zaenkrat ne bom razmišljala, kaj bo, ko bom med drugim tudi kuhala okusne kašice, pospravljala mali lepi nered za njim in ga lovila po pravkar v nulo pospravljenem stanovanju.

Ko sem bila noseča, sem prespala polovico dneva, kadar se je dalo. In iskreno, do prve noči z malo štručko v naročju, nisem pomislila na neprespane noči. V porodnišnici sem v vsem svojem kaosu ves čas bdela nad njim, da se mu le ne bi kaj zgodilo. Zaradi tega se mi je prav bledlo, zehala sem kot žena nilskega konja in stoje bi lahko smrčala... Hvala ne-vem-komu, sem postopno nehala z bedenjem ne-vem-komu na čast in si dopustila, da odspim kakšno zelo potrebno urico. Še vedno se ponoči ob čudnih zvokih mojega dojenčka iz postelje izstrelim kot Nasin Space Shutlle ob vzletu. In četudi nato nad posteljico samo stojim, ker je škrat cmokal ali zavzdihnil v sladkih sanjah. 

Verjamem, da se bo našla še katera mamica, ki me bo razumela. Moj dragi me namreč ne. :)

Katja ❤️